Search site
Igre
Se otroci pred televizijskim zasloni res poneumljajo, je njihovo utapljanje v medijski džungli res znamenje, da jih starši zanemarjajo? Koliko naj bi starši svojim otrokom dovolili uporabljati medije? Kdaj se pojavi zasvojenost z njimi? Kako gledanje televizije in posedanje pred računalnikom vpliva na mišljenje? Mar ne obstajajo tudi takšne elektronske igrice, ki spodbujajo spretnosti, strateško mišljenje in ustvarjalnost?
Tu se med strokovnjaki začne prepir. Medtem ko se ena skupina znanstvenikov zavzema za sproščen odnos do medijev, se drugi pritožujejo nad tehnološkim avtizmom, nad zastojem v razvoju otrok, osamljenostjo in nezmožnostjo navezovanja stikov z vrstniki. Učitelji se pritožujejo, da so otroci zaradi pretirane uporabe elektronike oglušeli, psihologi govorijo o zanemarjenih otrocih, ki pa imajo vedno vsega v izobilju, le pozornosti in časa svojih staršev jim primanjkuje.
Druga skupina strokovnjakov izurjeno ravnanje z mediji obravnava kot nujnost, ki jo mora človek obvladati, če hoče biti kos sodobnemu življenju. Zato se pedagogi zavzemajo za medijsko vzgojo, s katero je treba začeti takoj, ko otrok pride v stik z njimi. Starši, ki ne vedo, kaj se dogaja na trgu medijev in kaj trenutno navdušuje otroke in mlade, nimajo pravice odločati. Lahko bi rekli, da je njihova vzgoja odpovedala. Ukvarjanja z mediji otrokom tako ali tako ni mogoče preprečiti. Že v predšolski dobi jih uporabljajo samostojno in nenadzorovano. In že se začno težave, ki čedalje pogosteje postajajo predmet kongresov in posvetovanj, z dolgimi razpravami, a brez jasnih odgovorov.
Raziskava med 1115 otroki je pokazala, da imajo celo štiriletniki hude težave pri spremljanju televizijskih oddaj. Zato strokovnjaki staršem ne priporočajo, da bi svoje otroke brez premisleka posadili pred zaslon, opozarjajo pa na rezultate študij, da otroci, ki ne gledajo televizije, zaostajajo v razvoju. Gledanje televizije naj bi namreč pospeševalo razvoj centra za govor v možganih, posredovalo znanje in jim omogočilo sodelovanje pri kulturnih praksah odraslih. Starši naj torej otroke pri uporabi medijev spremljajo. Z njimi naj hodijo v kino, skupaj z njimi gledajo televizijske oddaje in opazujejo, kako se nanje odzivajo. Toda marsikaterim je to odveč, še več pa jih to občuti kot breme, saj so že tako ali tako preobremenjeni.